Želimlje
Menu
Naselje Želimlje leži pod Kureščkom v osrčju stranske doline ljubljanskega barja.
Dolina je tektonskega izvora in je nastala v geološki formaciji pliocena, ko so silni potresi ob prelomnicah dolino ugrezali, ob straneh pa so se iz globin dvigovali hribi in gore. V dobi koliščarjev je spodnji del doline naplavljalo jezero. Od tod ima kraj tudi ime.
Staroslovanska beseda „ŽELIN“ pomeni naplavino, naplavljeno ravnico. Kraj je prvič omenjen leta 1300 v zvezi z dajatvami, ki so bile zapisane v urbarjih.
Želimeljščica je potok, ki izvira v Želimeljski dolini, v bližini Turjaškega gradu. Struga potoka je naravno ohranjena do vstopa na barjansko ravnico. Od tam naprej teče v regulirani strugi do izliva. Teče skozi vas Želimlje in se kot desni pritok severno od Iga izliva v reko Iščico.
V župnišču so že leta 1851 dobivali vaški otroci prva znanja iz branja, pisanja, računanja in petja. Starši so jih k pouku pošiljali prostovoljno. Zaradi slabih materialnih razmer je pouk potekal neredno. Otrok je bilo veliko, prostor pa majhen.
V času od 1902- 1908 je v župnišču prebival župnik in pisatelj F. S. Finžgar. Bil je pobudnik izgradnje nove šole. Z njegovim prihodom v Želimlje je zaživela kulturna dejavnost. Vsestransko je izobraževal kmečke fante. V ta namen je ustanovil kulturno društvo Luč. Saleški Finžgar je v času svojega delovanja v Želimljem prijateljeval z dr. Janezom Krekom. Ta ga je navdušil, da je pričel raziskovati zgodovino Slovencev. Tako je počasi, ko je zbiral podatke, nastajal tudi roman Pod svobodnim soncem.
V lepem vremenu je rad pisal pod lipo pred župniščem, ki stoji še danes. Ljudsko izročilo pravi, da je v njeni senci roman tudi dokončal.
Pred več kot 50 . leti so Salezijanci v Želimlju postavili šolo, ki se je leta 1991 preoblikovala v Gimnazijo Želimlje. Ob njej stoji Dom Janeza Boska (dijaški dom), v Majcnovem domu pa že vrsto let organizirajo programe za mlade. Vse tri enote so povezane v Zavod Sv. Frančiška Saleškega.
