Pijavška barjanska pot

PIJAVA GORICA

Za čudovit družinski dan v naravi

Pohodna in kolesarska pot, start središče vasi Pijava Gorica dolžina 8,2 km, čas hoje 2,5 ure

Pijavška barjanska pot je krožna pohodna pot,  iz središča vasi vodi na barje. Pohod poteka po ravnem, samo zaključi se z rahlim vzponom z barja nazaj v vas. Na poti je postavljenih nekaj tabel z opisi zgodovinske in kulturne dediščine ter opisom bogatega  rastlinja značilnega za vlažna območja.

Lesene označevalne tablice pa vas vodijo po makadamskim poteh in  pripeljejo  nazaj v vas.

Srečali boste kakšnega metulja, saj jih na Ljubljanskem barju domuje kar precej različnih vrst. Barje pa je tudi bogat rezervat ptic.

Opis:

Uživajte vse barve narave

Barje, šota, zanimivosti  o nekaterih rastlinah

Zaradi visoke talne vode in posebnih bioloških in kemijskih razmer na barju začne nastajati šota. To je plast odmrlih delov barjanskih rastlin, ki na barju zaradi pomanjkanja kisika ne zgnijejo, pač pa se kopičijo, tako da se plast šote počasi debeli. Vse dokler ima rastlinstvo, zraslo na šoti, še stik s podtalnico in dostop do mineralnih snovi, lahko govorimo o nizkem barju. V ugodnih razmerah pa lahko plast šote postane tako debela, da se njen zgornji del preneha napajati s podtalnico, nastane visoko barje. Pred drugo svetovno vojno so Pijavčani kopali šoto za kurivo, nadomeščala je premog.

Visoko barje je ohranjeno v barjanskem osamelcu Grmezu.

Širokolistni rogoz (znanstveni ime Typha latifolia) je značilna vrsta v plitvih do srednje globokih stoječih vodah, večinoma v obrežnem pasu. Običajno uspeva v približno pol metra globoki vodi, izjemoma tudi do dveh metrov globine. V obdobju suše, ko se gladina vode zniža, preživi, ker so tla še vedno vlažna. Uporabljal se je za pletenje košar, košev, peharjev, izdelavo copatov in predpražnikov.

Divji hmelj raste po sončnih, vlažnih legah, na bregovih rek in ob robovih gozdov, v posameznih predelih zmernega podnebja, tudi pri nas. V zdravilne namene se uporabljajo storžki hmelja – Lupuli strobuli ali žlezne luske hmelja – Lupuli glandulae.

Za jezerski biček (Schoenoplectus lacustris) je značilno debelejše okroglo steblo in črtalasti listi, ki vedno rastejo iz tal ter glavičasto rdečkastorjavo socvetje. Cveti od junija do septembra, zraste pa 80 do 300 cm visoko, odvisno od višine vode. Raste na bregovih stoječih in počasi tekočih voda.

Zelena rega – Hyla arborea

Spomladi odmeva njihovo regljanje na barju, kjer živi 70 % vseh vrst žab v Sloveniji. Ustreza jim prepletanje stoječih in tekočih voda, ki je pomembno mesto za mrestenje. Zelena žaba prezimi otrpla v blatu. Pogosto je plen belouške, štorklje, vidre, ščuke ali čaplje. Zaradi zelo okusnega mesa zadnjega para nog ali krakov pa jo lovi tudi človek. Marsikje so žabe skoraj iztrebili in so zato zaščitene.

Kačji pastir (red Odonata), tisti iz skupine raznokrilcev so izvrstni letalci – letijo lahko naprej, nazaj, vstran in na mestu. Enostavno prepoznaven in pogost ob tekočih vodah je modri bleščavec (Calopteryx vigro s temnimi zeleno-modrimi bleščečimi krili. Vidimo jih po celem toku Strajanovega grabna.

Brestovolistni oslad (Filipendula ulmaria) je dobil ime po asimetričnih listih, ki sicer ne spominjajo kaj dosti na brestove liste. Vsebuje salicilate – učinkovine zelo podobne tistim, ki jih najdemo v aspirinu. Še ne dolgo tega – pred 50 leti so domačini oslad nabirali in prodajali farmacevtski industriji. Čaj iz cvetov pomaga pri povišani temperaturi in glavobolu. Cveti od junija do septembra.

Foto: F Hrastar

Vodna perunika (Iris pseudacorus) cveti v maju in juniju. Cvet je vladarski simbol in je v stilizirani obliki prisoten v številnih grbih. Slovensko ime je perunika dobila po staroslovanskem bogu groma, Perunu.

 

Foto: A. Kos

Ob vodah najdemo belo vrbo (Salix alba), spodnja stran njenih listov je porasla s srebrnimi dlačicami, kar daje krošnji drevesa bel videz.

Ko se spomladi maja sprehajamo pod vrbami, se zdi, kot da bi deževalo, čeprav na nebu sije sonce. Le od kod prihajajo kapljice? Na listih in vejah vrb živijo ličinke vrbovih slinaric (Aphrophora salicina). To so mali skržatki, ki se hranijo z rastlinskimi sokovi. Ličinke proizvajajo izloček, ki ga spremenijo v peno, s katero se popolnoma obdajo. Skrite v peni, ki spominja na pljunek sline, so varnejše pred plenilci in pred izsušitvijo.

 

foto: T. Pal

Breza (rod Betula), puhasta breza raste predvsem na barjih in močvirjih. Brezov les je cenjen kot kurjava za kamin, saj gori brez pokanja in skoraj brez dima. Brezovo listje in skorja imata številne zdravilne lastnosti, če spomladi v brezovo deblo zvrtamo luknjo, pa ven priteče okusen brezov sok. Brezovo smolo so kot žvečilni gumi žvečili že koliščarji.

Brezov drevored,  foto: F. Hrastar

Na Ljubljanskem barju živi 89 vrst metuljev, tudi mi jih srečujemo – močvirskega cekinčka, močvirskega pisančka, osatnika, navadnega senožetnika, dnevnega pavlinčka  in druge.

Pogosto vidimo ptice, ki jadrajo nad polji in travniki, priletijo tudi na Pijavški hrib in to so kanje. (Buteo buteo).

Metulj – dnevni pavlinček: foto: F. Hrastar

Osamelci oziroma »otoki« so manj ugreznjeni deli dna Ljubljanskega barja. Sinja gorica (293 m), Babna Brezovica (326 m), Bevke (Brdo 345 m) Kostanjevica (367 m), Grič – Dobčenica (342 m), osamelci pri Vnanjih Goricah (Veliki  vrh, 373 m), Gulč (350 m), Zadočenca (342 m) so vrhovi slemena, ki ločujejo Podlipsko dolino na severu in dolino Ljubljanice na jugu.

Vzhodno od osamelcev pri Vnanjih Goricah , kjer poteka tomišeljski prelom,  osamelcev ni več, kar potrjuje močnejše ugrezanje vzhodnega in jugozahodnega dela Ljubljanskega barja. Le dva manjša, Grmez (320 m) in Babna gorica (328 m), sta že povsem blizu vzhodnega roba Ljubljanskega barja pri Škofljici.

 O vodnem zajetju, perilnih kamnih, pijavkah, pomembnih cestnih povezavah, čemu se je reklo 

         »kljua« boste izvedeli na sami  poti.

         Vir: http://www.ljubljanskobarje.si/obcine-z-ljubljanskega-barja

Javni zavod Krajinski park Ljubljansko barje, 2016, Barjanski mozaik

Tončka Pal

Comments are closed.