Pijava Gorica

Pijava  Gorica je gručasta vas, ki je oddaljena od Ljubljane 14 km v smeri proti Kočevju. 

Nadmorska višina 337 m, s Pijavškega hriba pa je lep razgled na Ljubljansko barje z osamelcema Babno gorico in Grmezom, Krimsko–mokriško hribovje vse do Ljubljanskega gradu in naprej. Pijava Gorica leži pred vzponom na Turjak oziroma po strmem spustu, zato je primerna postaja za furmane, šoferje in popotnike. 

Izvori imena – različne razlage, ki krožijo med ljudmi:

  1. PRIJAZNA GORICA: latinska beseda PIJ , kar pomeni mil, prijazen. Razlago potrjuje geografska lega vasi – na hribu, nad barjem.

  2. PIJAVKA: vodni zajedavec, ki se prisesa na ljudi ali živali in se hrani z njihovo krvjo – z njimi so včasih »puščali kri« v medicinske namene, nabirali so jih ob barjih.

  3. PIJAVČNICA: rastlina s posameznimi ali v socvetju združenimi rumenimi cvetovi – raste na barju. 

  4. Studenec, ki PIJE vodo, pa so prebivalci imenovali požiralnik na robu barja, najprej je voda izvirala, nato pa poniknila.

Pijava Gorica se prvič omenja leta 1356 z imenom Pieczpuechel. 

Iz krajevne zgodovine pa je zanimiv podatek, da je 23. maja 1898 nastal požar, ki ga je močan veter tako razbesnel, da je večji del vasi popolnoma pogorel. 

Vaško jedro Pijave Gorice je varovano z varstvenim režimom za naselbinsko dediščino, ki predvideva ohranjanje zgodovinskih značilnosti naselij. Historično jedro vasi tvorijo cerkev sv. Simona in Jude, skedenj in starejša stanovanjska hiša. 

Osrednja vaška znamenitost je gotska cerkev sv. Simona in Jude, katere začetki naj bi domnevno segali v prvo polovico 15. Stoletja; cerkvica z gotskim prezbiterijem, barokizirano ladjo, leta 1898 zvišanim zvonikom in zakristijo ima nad portalom letnico 1677. Znotraj so freske Janeza Ljubljanskega. Cerkev je kulturni spomenik državnega pomena. 

 

 

Skedenj je bil zgrajen v drugi polovici 19. stoletja in je eden izmed pomembnejših objektov kulturne dediščine na Pijavi Gorici. Ohranjenih ima več historično-arhitekturno pričevalnih členov. Grajen je iz kamna in opeke z lesenim prizidkom. Stropne konstrukcije so banjasti opečni oboki. Objekt je bil obnovljen leta 2010 in služi krajanom za razne prireditve. V Skednju je shranjena bogata zbirka obrtniškega orodja: kovač, mizar, mlinar, mesar, kolar, šivilja ter zbirka obnovljenih vozov: zapravljivček, parizer, voz za prevoz lesa, sanke

V vasi je ohranjena hiša s hlevom za govedo v eni stavbi, samostojen hlev za govedo, manjši leseni skedenj ter kozolec – topler. 

Najbolj je  Pijava Gorica znana po Gostilni Čot, ki sprejema goste že več kot 100 let.

V gostilni je še vedno ohranjena iz lesa oblikovana riba faronika, ki je služila svojemu namenu v času pred drugo svetovno vojno, ko je bila v teh prostorih poleg gostilne in pošte tudi trgovina. Leseni okras v obliki faronike, ki je visel nad prodajnim pultom, je bil namenjen obešanju papirnatih vrečk različnih velikosti, za sprotno pakiranje moke, sladkorja, soli, karamel in drugega blaga. 

Faroniko je izdelal vaški mizar, ki je poznal ljudsko pesem z naslovom Riba Faronika nosi svet, sicer je ohranjena na Tolminskem. Pripoved o ribi Faroniki spada med najstarejša verska ljudska izročila, saj pripoveduje o stvarjenju sveta. Riba Faronika na hrbtu nosi svet in plava po morju. Sledi ji Jezus, Faronika pa mu pove, da če se bo obrnila, bo pogubila svet. Jezus jo prosi, naj zaradi nedolžnih otrok in porodnih žena tega ne stori.

Pijava Gorica je izhodišče za Pijavško barjansko pot.

Pijava Gorica, foto F. Hrastar

Comments are closed.